​Statistike kažejo, da so poleg sosedskih sporov prav dedni spori tisti, ki so med Slovenci najbolj pogosti. Spori med bližnjimi in daljnimi sorodniki glede razdelitve zapuščine po pokojnem sorodniku so lahko zelo čustveni in tudi zelo dolgotrajni. Nemalokrat se takšni spori med dediči nadaljujejo kot zahtevne in večletne pravde na sodišču. Ljudje izgubljajo čas, pa tudi denar za sodne takse, pritožbe in odvetnike. 

​Mediator kot nevtralna tretja oseba miri močna čustva in omogoča normalno komunikacijo med dediči. Pomaga jim pri iskanju lastnih in skupnih interesov ter dogovora, ki je sprejemljiv za vse vpletene. Dosežen dogovor v mediaciji je mogoče zapisati tudi v obliki dednega dogovora in lahko predstavlja popolnoma enak izvršilni naslov kot tožba. V primeru neizvrševanja je tako možna neposredna izvršba.

​Mediacija je tehnika reševanja sporov, ki je primerna praktično za vse vrste sporov – če le obstaja minimalna pripravljenost za dogovarjanje. Za mediatorja tudi ni ključno, da je poznavalec področja o katerem teče spor – to področje in samo vsebino spora običajno izjemno dobro poznata oba vpletena. Ona dva tudi najbolje razumeta v čem je dejanski problem in katere so možne poti do rešitve. 

​Mediator mora predvsem obvladati proces mediacije in mediacijske tehnike, ki mu omogočajo, da prekine bitko egov, zamer ter frustracij in vzpostavi pogoje minimalne in normalne komunikacije, ki omogoči pogajanja. Mediacija je zato primerna za vse vrste sporov, kjer teče spor o t.im. dejanskih vprašanjih – se pravi o vsebini in ne o pravu. Takšna pa je tudi večina problemov, le pravniki jih nato zakomplicirajo« in spremenijo v »pravne probleme«.

Še zlasti primerna je za spore med družinskimi člani (ločitve, dedovanja), sodelavci, strankami in poslovnimi partnerji. V mediaciji si namreč prizadevamo za sporazumno in dolgoročno rešitev, ki lahko pozitivno vpliva tudi na sam odnos.